30. september, zadnji dan

Zbudile smo se ob 4.30, saj nas je ob 5.30 že pričakal taxi, ki nas je odpeljal do letališča. Čeprav smo bile nekoliko zmedene v prvo in želele naše kovčke poslati na napačno letalo smo se hitro premaknile v pravo vrsto v zahvalo ostremu Veronikinemu očesu ki je to opazilo. Let je od tam naprej potekal gladko. Veronika je celo dobila svoje okno… v bistvu, kar dve. Ko smo vzletele in ugledala skozi okno že zadnjič Irske travnike smo se spomnile na vsa doživetja in odbite trenutke, ki smo jih preživele tukaj. Irska je prečudovita država z nešteto znamenitosti vrednih ogleda, ter prijaznih ljudi. Sklenile smo nova poznanstva in prijateljstva, ki ji bo težko pozabit. Zavedno si bomo zapomnile to neverjetno izkušnjo in za njo smo hvaležne. Ko smo poletele nad oblake smo bile že vse neučakane, da na svoji koži občutimo pravo Italijansko temperaturo in sonček. Ko smo pristale je bila po tednih mrazu sončna Italija pravo nasprotje deževnemu Corku. Med tem ko smo čakale naš prevoz do Slovenije smo se vstavile v bližnji restavraciji. Ker niso stregli hrane do 12h smo si privoščile najprej kavico in šele nato naročile pice. Ko smo čakale na hrano, nas je naš voznik že klical, da je prispel na našo dogovorjeno lokacijo (prišel je prezgodaj). Hvala bogu je bil tako uvideven, da nam je pustil pojesti, saj so naši želodčki že pošteno krulili. pojedle smo pice in se odpravile do kombija, ki nas je srečno pripeljal do doma. Počil je lonec in pravljice je bilo konec.